An'olo Bronzino, «Ozan allegorii»

Oza om ristitun olend, kudamb sättub ičeze olendan arvoimižiden kaikiš surembale südäitäudundale, elon täudusele i hamakahudele, ičeze ristitun znamoičendan elohopanendale.

Nened disciplinad tedoitas ozan fenomenad: psihologii, filosofii, fiziologii, sociologii, ekonomine teorii, mugažo religii.

Ozan problem oli antižen etikan keskuzline kategorii. Aristotel' tedoiži sidä ezmäižel i märiči ozad kuti «hengen töhišt täudes hüvädtegendas» (Nikomahan etik-tö). Hüvädtegend oli se, mi vedab ozannoks.

Ozha sidotud vepsän muštatišed[1]Redaktiruida

  • Igä elämata, oza tedmata.
  • Kaikuččel kozal om ičeze oza.
  • Laps' sündub, hänen oza-ki sündub.
  • Oza — ocalaz.
  • Oza ei magada.
  • Oza ei ole havad, ougale ed ota.
  • Oza kuti haragan peza. (hudr, illüzorine)
  • Ozad kädehe ed ota.
  • Ozad lepkehe ed omble.
  • Ozavale elo tuleb piluiš-ki läbi, a onetomal lähteb uksiš.
  • Ozavale kaik om hüvä.
  • Ozavale mehele kukoi-ki munib.
  • Rahvahal om oza, a minai ozaine.
  • Ristitun näged, a ozad ed näge.
  • Sinun oza völ kätkes magadab.
  • Tedaižin, miše ozad ei ole, ka surman vastha mänižin.

Kacu mugažoRedaktiruida

HomaičendadRedaktiruida

  1. Mi meles, se i keles. Vepsläižed muštatišed (ladii om O. J. Žukova). — Petroskoi: «Periodika», 2018. — 96 lp. — Lpp. 31−33. ISBN 978-5-88170-307-3 (veps.) (ven.)


  Nece kirjutuz om vaiše ezitegez. Tö voit abutada meile, ku kohendat sidä da ližadat sihe.